PROTOKOL

MORJE MISLI

Borut Pahor,

predsednik Republike Slovenije

Ljudje živimo v skupnosti, kjer obstajajo določena in merila delovanja, komuniciranja in nenazadnje bivanja. To omogoča razumevanje in sožitje. Enako velja za državo. Ko je Slovenija z razglasitvijo neodvisnosti stopila v mednarodni prostor kot suverena država, je med drugim sprejela odgovornost, da se mednarodni skupnosti predstavi kot verodostojen partner. K temu je nedvomno prispeval tudi organizirano in profesionalno izvajan protokol države.
Država in ljudje, ki jo predstavljamo, smo si v stikih z drugimi državami prizadevali kar najboljše predstaviti svojo državo, posebnosti in tradicijo. Za svoj uspeh in razpoznavnost nam je bil vedno v veliko pomoč tudi Protokol. Protokol namreč ne obsega le ceremoniala in vljudnosti v komunikaciji kot se pogosto rado sliši, temveč tudi natančna pravila v osebnih, službenih in družabnih situacijah zunanje in notranje politike, države in diplomacije. Ob tem seveda ne smemo pozabiti, da pravila ne obstajajo zaradi osebe, temveč zaradi funkcije, ki jo oseba zaseda in zaradi katere je zavezana k določenim pravilom obnašanja.
V sodobnih pogojih globalizacije in vse večje civilizacijske izenačenosti ter sodelovanja vseh demokratičnih držav na mednarodnem nivoju, je protokol v veliki meri izgubil elemente tekmovalnosti in dokazovanja. Ostal pa je pomemben člen ustaljenega obnašanja, s katerim se z doseganjem ravnotežja interesov dosegajo cilji, ki so skupnega pomena za vso mednarodno skupnost.
Ne morem mimo dejstva in svoje lastne izkušnje, ki sem jo pridobil od Protokola, da pravila predstavljamo in oblikujemo ljudje sami, in se v določenih situacijah bolj ali manj uspešno znajdemo. Vsak od nas, ki se je kadarkoli srečal s protokolom ve, da je poleg pravil, ki jih moramo spoštovati, vedno prostor, da vtisnemo dogodku tudi svoj pečat.
In tu je edinstvenost profesionalnega in sproščenega protokola, ki si je utrl dobro pot tudi pri nas.
Ko pišem o tem, da je protokol dejansko zahtevno in obsežno delo, ter da ni domišljavo zapravljanje časa, bi k temu vključil filozofsko misel, da forma ne obstaja brez substance ter da ni substance brez forme.