MORJE MISLI

Janez Škrabec,

direktor pojetja Riko

Protokol je, to vidimo vedno znova, nadčasoven. Tudi v današnjem svetu, z vedno novimi informacijami, vse večjo prožnostjo in prilagodljivostjo, ostaja na visoki poziciji družbenega rituala prve vrste. Podedoval in izbral je najboljše od tistega, kar so kot vzorce sporazumevanja ustvarile minule epohe. V njem je nekaj žlahtne konzervativnosti, spogleduje se z visoko omiko, nedvomno je tudi selektiven. Meni osebno pomeni veliko več kot zgolj formalnost pri upoštevanju in udejanjanju zapisanih in nezapisanih pravil sporazumevanja; ker je atribut zavedanja drugega, pomeni tudi spoštovanje drugega, enake in neenake tradicije in kulture.

Protokol na poseben način združuje védenje in vedênje, zahteva pa tudi nekaj tiste občutljivosti, ki zaznava posebnosti. Vsekakor pa je izvajanje protokola neke vrste informativni podtekst, neizrečena razlaga izbranega dogodka. Cenim in spoštujem protokolarce, te izjemno kultivirane ljudi, in njihovo poslanstvo. Ravno zdajle živimo čas, ko se pomen protokola vrača in utrjuje, kakor se vračajo in znova izstopajo vrednote, ki jih je bolj improvizatorsko dvajseto stoletje odrinilo vstran.

Instantna doba, kakršna je naša, seveda išče ob tem tudi manj zahtevne nadomestke. Ampak v vseh teh ‘eventih’, dogodkih, družabnih srečanjih, ki se jih udeležujemo vsak dan, je čutiti kanček tihe želje, da bi se dvignili do tistega pravega: do protokola. Ker je pač neprekosljiv kot krona družbenih obredov.