MORJE MISLI

Janez Potočnik,

nekdanji komisar za znanost in raziskave v Evropski uniji

Nisem človek, ki bi ga pretirano očarale okusno pripravljene večerje z visokimi gosti, bogato obložene mize sprejemov, prepričljive vojaške parade ali izkazane državniške časti. Vsega tega se udeležujem toliko kot moram in vse to razumem kot del službe, ki sem jo ali jo opravljam. Tudi ne sodim med tiste spretnejše pri rokovanju z raznovrstnim jedilnim priborom. Prej bi dejal, da sem se, vsaj preden sem si nabral določenih izkušenj, bal raznovrstnih protokolarnih dogodkov. Bal sem se, da bi ne izpadel neveden in neroden. A vaja dela mojstra in mojstri, v mislih imam tiste protokolarne, poskrbijo, da so vaje neboleče in učinkovite. Tako sem se naučil, da je treba skrbno prebrati morebitna vnaprej pripravljena navodila, biti točen in pozoren, se obnašati kot običajno in predvsem zaupati ljudem, ki so jim protokolarne veščine poklic. Zaupanje prepodi strahove in prežene morebitne neprijetnosti. Pravila so tu zato, da omogočijo uspešen potek protokolarnih dogodkov in preprečijo neljube zaplete. Poklic zagotovo ni zadosti cenjen in je nedvomno med težjimi. Ko gre vse tako kot mora, so sodelavke in sodelavci protokola neopaženi. To si tudi želijo. Kadar se karkoli zatakne, je krivec seveda na dlani. Zato bi si veljalo zapomniti, da prijazna beseda in nasmeh, ki jim jo namenimo tisti, za katere tako vestno skrbijo, odtehta marsikaj. Tisti, ki ta poklic opravljajo, pa bi se morali zavedati, da se bodo nerodnosti, bodisi naše ali njihove, dogajale tudi v bodoče. S sproščenostjo in pomirjujočimi besedami je tudi take trenutke mogoče prebroditi brez resnih posledic. Nerodnosti bo seveda manj, če bomo vedeli več.