PROTOKOL

MORJE MISLI

Dr. Alja Brglez,

šefinja kabineta predsednika Republike Slovenije

Protokol je popolnost, ki te ne sme vznemiriti. Ko ne gre nič narobe, veš, da gre vse prav. Prav zato je najbolj učinkovit, ko ga niti ne opaziš. Je kot rdeča preproga: če je ni, je kot da bi manjkali stopnišče in vhod in špalir in koračnica; če je, je pa niti ne vidiš, ko stopaš po njej.
Kot vsa pravila, je na svetu zato, da ga dela bolj urejenega in naredi bolj zapletenega. Ker gre pri državniškem protokolu za reči, ki naj bi bile navadnim ljudem tako in tako nedoumljive, imata obe, urejenost in zapletenost, svojo težo. Državni in državniški protokol je varovalna mreža, da najvišji predstavniki države pred svojimi državljani ne delajo napak, ki jih je mogoče preprečiti. Da ne bi delali vseh drugih napak, jim težko kdo prepreči, zatorej je protokol koristen.
V glavnem velja, da protokol nima nobene vsebine, a kdor ga zares spozna, mora priznati, da seveda ni tako: v formi je dosegel tolikšno formalnost, da je skoznjo zmožen posredovati vsebino v najbolj posebnih primerih in predvsem tedaj, ko je drugače sploh ni mogoče sporočiti.
Seveda pa je pri pravilih najlepše, da jih lahko kršiš. Na najvišjih državniških srečanjih je prav ganljivo videti, kako se sogovornika pogledujeta kot dva dečka v peskovniku, in si tako sporočata, da bi se še pogovarjala, pa morata narazen. Napake v protokolu dela vsakdo, a v takih primerih lahko protokol hote naredi napako: za ne predolg trenutek podaljša srečanje, vmes teatralno pogleduje na uro, priganja k odhodu…, a pusti, da se pogovor izteče do zadnje kapljice – nazadnje obvelja, da je tako srečanje najbolj uspelo.
Prva napaka, ki jo lahko kdo naredi glede protokola, je, če misli, da gre za nekakšna pravila, ki jih je treba poznati in upoštevati. Narobe: protokol je mati vseh pravil.