Kontakt

PROTOKOL

MORJE MISLI

Luka Novak,

pisatelj

Protokol sem vedno dojemal kot nekaj nujnega in neizogibnega. »Ceremonije morajo biti,« je govoril celo Mali princ. Za nekoga je to lahko zgolj organizacija predsednikovih potovanj v tujino, kot je bilo to v navadi v Mitterrandovi Franciji, za nekoga pa je lahko tudi še kaj drugega. Še ko je bil moj oče v prvi polovici devetdesetih let slovenski veleposlanik pri Svetu Evrope v Strasbourgu, sem ga opazoval, kako je nonšalantno odvihral v kaki temno modri obleki in pisani kravati na sejo enega od odborov. »Le kaj bi o njegovi opravi rekel protokol?« sem si mislil.
Protokol naj se vidi in čuti čim manj, čeprav je nenehno prisoten. Vedeti je treba, kaj je primerno, a vse skupaj naj ne deluje zapeto. Sedežni red naj bo sestavljen po vseh pravilih in rangih, toda gostje naj imajo občutek, da so na neformalnem kosilu. Obleka prve dame naj bo diskretna, a po zadnji modi. Poglavitne točke dnevnega reda naj »neslišno« nastopijo nekje ob kavi, med jedjo pa pomembnih gostov z njimi ne bremenimo. Če bo tako kosilo uspelo, bo šla vsa slava gostitelju, če pa bo spodletelo, bo za vse kriv protokol.

2018-07-31T10:42:25+00:00